Ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat ne da se mi pisat … mi je pa všeč tale ilustracija od Quinoja. Nič, grem na ćevape 
V podlagi se rola odlična, ampak res odlična… še danes po ..uf! desetih letih (za elektroniko je to cela mala večnost) … nenadjebiva plata DJ Shadowa ‘The Private Press’. Govorilo pa se bo o TV serijalih in zakaj sem se zadnjih nekaj ’sezon’ tako zelo zalimala na ta ‘medij’.
Jp, jp, jp, jp … The Walkabouts so včeraj Šiškino Katedralo res spremenili v katedralo. Kot na prižnici so oznanjali svoj poetično dustlandovski folk-rock zvestim sledilcem, ki so na čase delovali kot ‘hipnotisana gomila’. Kako tudi ne bi! Tako izrazito bogatega in razločnega zvoka v Šiški še nisem slišala (OK, nisem bila ravno na milijon koncertih, na nekaj pa že 
). Ko je Carla po parih sekundah uvodnega hipnotičnega inštrumentala pesmi ‘Every River Will Burn’ v mikrofon izrekla prve besede, sem dobila občutek, kot, da bi me premikala najhudejša burja. Šlo je do srca, kosti, drobovja … na en tak toplo pozitiven način 
.
Šment, ko sem že želela preživet večer ob muziki Juliette Lewis, me je premamil rokomet! So fantje kr fletni za pogledat . Jako všečno, ker so navijači zeeelo na glas peli Zdravljico! Bravo! Ne pa tako kot na otvoritvi EPK-ja. Lorenčiču se je na tweetu zapisalo ‘nekateri pojejo, drugi delajo šššššš’. Hahaha. Prav rada bi jo doživela enkrat spontano in patriotsko iz vseh grl! Ampak dokler tega ne čutiš, pač ne čutiš. Anyway, zakaj Juliette? Že zjutraj sem si jo na walkanju proti službi izbrala za to, da popraska moje slušne organe. In jih je presenetljivo všečno. Pa saj so mi njene plate kul, ampak nisem si je še privoščila poslušat tako natančno kot, ko jo imaš čisto v glavi, ko ti kot slinast plament oblizne možgane (ehm … Juliette & the Licks … got it? ).
Pogledat Hitchcockov film je vedno posebno doživetje, pravi mali praznik . Lifeboat (Rešilni čoln) naj bi bil precej drugačen od njegovih ostalih filmov in ravno zaradi tega se ga kar nekaj časa nisem želela pritaknit. Kot prvo sploh ne gre za triler (buuuhuhuhu), kot drugo – v celoti naj bi bil posnet na čolnu (pa še to v studiu), poleg tega pa se še dogaja med 2. svetovno vojno (kar grozi s predvidljivo dobro-zmaga-nad-zlom-že-videno zgodbo). Nič kaj privlačna prva žoga torej. Ampak Hitch je Hitch! Sploh, če se ga odločiš po amatersko ‘študirat’. Za plavanje med filmi njegovega bogatega arhiva sem za smerokaz vzela lasten arhiv, nadgrajenega s knjigo ‘Trifo – Hičkok’ (srbska izdaja, zato pišem kao što govorim) – gre za pogovor Truffauta s Hitchcockom o njegovih filmih in filmskem ustvarjanju na splošno. In Lifeboat je bil torej nedvomno na vrsti!
Ko me teta na blagajni z vozičkom vztrajno drega v rit, bi jo res najraje ‘na gobec’! Guspa, a mislte, da boste kaj prej na vrsti, AL KAJ? Prav zanalašč se ne premaknem niti za milimeter. Samo pokadi se mi iz nosnic, razmeroma ubijalsko pogledam nazaj in voziček se odmakne za par centimetrov (res ‘par’!). Jebemti, še enkrat me rukni, pa se mi bo odpel! Zato ne maram trgovine! Res ne maram! Vrste pred blagajnami so pa največji užas sploh! In to se mi ni zgodilo prvič. Nimam pojma v čem je čar, da lezeš v človeka pred tabo. Podzavestna želja po čim hitrejšem zapravljanju je huda stvar!
Danes sem spet ujela en hudhudejšinajhudejši štikl od Primusov! Kolk ga pa ta bend zna urezat!
Anyway … družinski zakonik, istospolni, manjšine … zadnje čase je tolk govora o tem, da enostavno ne moreš mimo, če imaš vsaj eno drobtinico mnenja, kaj šele, če poseduješ celo konkreten statement. Moje skromno mnenje je, da so manjšinci prave male mašince z ostrimi komolci. Da jim pripadajo razmišljujoči osebki, ki – prosto po Sokratu – vedo, da nič ne vedo . Sem tudi mnenja, da je ravno večina tista, ki se pase po na videz urejenem in ljubečem pašniku življenja. Čreda, ki se z lahkoto pusti zapeljati v katerokoli ogrado. Desno ali levo, zgornjo ali spodnjo. Večina ne zna in tudi ne sme dvomit, mora biti vodljiva in verjeti ter zaupati osebkom z avtoriteto. Osebkom – pazi! še vedno govorim o ljudeh iz mesa in krvi – z vseznalskim, še huje – že kar svetniškim! – znanjem in sposobnostmi. Ljudem, ki rinejo samo v eno smer (valjda, tisto pravo!) in s plašnicami na očeh galopirajo svetli prihodnosti in obljubljenim nebesom naproti. Amen!
Dragi kavč, ki si v nebesih … ooooh, kakšen dan… naspidiran do amena. S parlamentarno kriminalko v backgroundu je minil dok si rek’o keks. Nakar prišetkam domov in …šok! Zokiju ne zaupajo! Ehm, šok? Jbga, upanje umre zadnje… politika gospodov in gospa v našem parlamentu je res ena bolj bleferskih, sprevrženih, manipulativnih, egoističnih in boli-me-k***c-za-narod politik (prav hudo mi je, da je ženskega spola).
Tapkam po kanalih…na SLO1 ‘Odprava zelenega zmaja’! Juhej za simpatični input nostalgije . Kako so bila pa ljubljanska blokovska naselja včasih lepo urejena in sploh prijetna na oko! Nikjer nobenega pleha, par fičkov, katrc, stojedink… prostora kar ga želiš, danes pa … eh, ni da bi govoru. Na Mezzotu godejo Pergolesijev ‘Stabat mater’ pa mi ne paše. Z energijo sem na tiltu, učke delajo samo še na meglenke, možgani pa na program za zeeeeelo občutljivo perilo. Hm, na SLO1 obljubljajo Browningov prevod … ma neee, potrebujem nekaj ‘lažjega’ … mnja, saj ni čudno! Včeraj z energijo do stropa, valjda me je danes izcuzal. Jamr jamr jamr. Kwa paj toooleee?!? Mick Jagger, will.i.am in Lopezova? OMG! Bruh. Itak čudno, da sem na MTV Adria sploh naletela na muziko. Po navadi so reality jajca! Morm kar en piškot pojest 
. Pa dajmo Dnevniku na nacionalki priložnost, dokler ne fašem resne migrene…
Za glasbeno podlago pa danes TOLE:
Mala truuuba svira dalje! Pišuka, Urbanove plate so iz leta v leto boljše… primerjava z dobrim vinom se kar sama ponuja, ampak, ker že nekaj časa ne pijem alkohola, je zaenkrat tudi primerjava čisto odveč . Sploh nisem vedela, da pri ‘Black Tatoo’ na plati ‘Žena djete’ sodelujejo TBF! Najžešči! Damn! Najbrž sem bila zato tako neuka, ker plate sploh še nisem poslušala v celoti, ker stalno poslušam samo živo ‘No Mix! No Sex!’, na koncertih pa TBF-ovcev tudi še ni blo. Vsaj tistih, na katerih je bila moja malenkost. Urban prepeva ‘odlučio sam, da te volim’, jaz pa, da se po dobri knjigi prileže dober stripčič.
Po branju Patti Smith me je našel še Sam Shepard, ki se mu po naštevanju stvari, ki se jih naučiš od drugih (med katerimi naj bi bilo tudi ‘…voziti z enim zaprtim očesom, kadar si mrtvo pijan’) zapiše takole (prepisujem): ‘Tisto pa, česar se ne naučiš, je to, kako obvarovati druge pred tvojimi pojavnimi odlikami krutosti in zlobe, ki si se jih tako zahrbtno naučil skozi kožo in kri, in ki se jih nikakor ne moreš otresti, ne glede na to, kako zelo si želiš, da bi te imeli za dostojno, koristno osebo’ (konec prepisovanja). Aja, knjiga se kliče ‘Dan izmed dni’ (Moderni klasiki / CZ). Toplo priporočam!
